To vprašanje me je spremljalo že zelo zgodaj.

​

Sem nekdo, ki je že zelo zgodaj spoznal, kako je, ko se počutiš drugačnega.

Rodila sem se z ognjenim znamenjem, ki je bilo zame kot rdeča nit mojega otroštva – opazno, neizbrisljivo, nekaj, kar me je vedno postavljalo “na drugo stran”. Ljudje so gledali. Otroci so spraševali. Jaz pa sem molčala in čakala, da me kdo vidi takšno, kot sem – ne po videzu, ampak po občutkih, mislih, svetu, ki sem ga nosila v sebi.

 

Soočala sem se z občutkom, da sem drugačna. In pogosto – sama.

A skozi čas sem ugotovila nekaj pomembnega: da nas prav te razlike delajo edinstvene, posebne. Da to, kar nas ločuje na zunaj, nas v resnici povezuje na znotraj.

 

Zato pišem.

Zato ustvarjam zgodbe.

Zato sem ustvarila Nisi Sam – kotiček, kjer lahko vsak, ki se je kdaj počutil nevidnega, neslišanega ali osamljenega, najde besedo, misel, zgodbo, ki mu bo tiho rekla: Vem. Tukaj sem. Nisi sam.

 

Želim, da se ljudje, otroci in odrasli, spomnimo:

Vsi smo si različni – in prav zato smo si tako zelo podobni.

Vsi potrebujemo prostor, kjer si lahko točno to, kar si.

 

In če bo vsaj ena zgodba na tej poti pobožala koga po duši – potem to ni več samo moje ognjeno znamenje. To postane iskra, ki gre naprej.